Ana Šturm

39. festival Il Cinema Ritrovato I 21.–29. junij 2025 I Bologna

Konec junija Bologna, eno najlepših in najbolje ohranjenih italijanskih srednjeveških mest, za dober teden dni postane raj za ljubitelje filma. Razgrete ulice, kavarne, gelaterije, oštarije in znamenite portike preplavijo cinefili z vsega sveta: od filmskih študentov, arhivark, kustosov, restavratork, kuratorjev, operaterjev, zgodovinark, pedagoginj in kritikov do ustvarjalcev in vodij takih in drugačnih s filmom povezanih organizacij ter podjetij. Pred vhodi kinematografov se od jutra do večera vijejo dolge vrste ljubiteljev in ljubiteljic sedme umetnosti, vroč zrak, ki buhti z razgretih opečnatih zidov, pa se ves čas meša z živahnimi filmskimi debatami.

Il Cinema Ritrovato, največji arhivski in retrospektivni filmski festival, ki ga že skoraj štiri desetletja organizira bolonjska kinoteka, predstavlja najpomembnejši dogodek na področju (restavriranja) filmske dediščine. Gre za prostor filmskih užitkov najboljše vrste, kjer posameznica lahko odkriva še nepoznane ustvarjalce in ustvarjalke in naslove iz zgodovine filma, ponovno gleda najljubše filme z redko videnih ali težko dostopnih filmskih kopij, posebne projekcije z 70-mm filmskega traku, kot je bila recimo letošnja otvoritev festivala z režiserjevo verzijo Bližnjih srečanj tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977, Steven Spielberg) na Piazzi Maggiore, pa state of the art digitalne projekcije novo restavriranih filmov, ali pa na trgu Piera Paola Pasolinija doživi absolutno magijo predvajanja filmov s projektorjem iz leta 1900 z obločnico na ogljene elektrode in s pogonom na ročico.

V festivalski sekciji »Pred sto leti« smo si letos lahko ogledali nekaj odmevnih naslovov, od kaotično revolucionarne Stavke (Stačka, 1924–25) Sergeja Eisensteina z udarno, moderno glasbeno spremljavo v živo do Chaplinove na novo restavrirane Zlate mrzlice (The Gold Rush, 1925), ki ji je bila ob stoletnici povrnjena oblika, kakršno je imela ob premieri sredi 20. let 20. stoletja v Los Angelesu. Chaplin je Zlato mrzlico leta 1942 namreč premontiral, ji dodal zvočne efekte, glasbo in naracijo ter pravno preganjal vsakogar, ki je kazal prejšnjo, nemo verzijo. Film, ki smo si ga ob spremljavi orkestra ogledali v Bologni, predstavlja vrnitev k izvirniku. Enega od osupljivejših prizorov iz Zlate mrzlice najdemo že na začetku filma. V njem je Chaplin obudil zgodovinsko fotografijo, na kateri se skupina avanturistov in iskalcev zlata vzpenja na zasneženi gorski prelaz Chilkoot. Prizor je za film poustvarilo več kot 600 statistov, ki so se med s snegom prekritimi vršaci Sierra Nevade povzpeli kar 2300 metrov visoko.

Podoben, vendar še bolj neverjeten prizor najdemo tudi v enem od bolj impresivnih filmov iz letošnjega programa. Nemi dokumentarec Grass: A Nation's Battle For Life (1925) je bil – vsaj zame – pravo odkritje. Izjemen filmski podvig Meriana C. Cooperja in Ernsta B. Schoedsaka, ki sta nekaj let kasneje posnela legendarnega King Konga (1933), ter Marguerite Harrison, novinarke, ki ju je spremljala na tej nevarni pustolovščini, uspe v za tisti čas zares osupljive podobe ujeti vsakoletno migracijo iranskega nomadskega plemena Bahtijarijev, ki vsakič traja kar 46 dni. Grass, ki velja za enega od najboljših dokumentarcev iz dobe nemega filma, beleži pomladni premik več kot 50.000 ljudi in pol milijona živine po poteh, ki prečkajo reko Karun in več kot 4000 metrov visoko, s snegom prekrito gorovje Zard-Kuh, po katerih se člani in članice plemena z vso opremo in živino ter dojenčki na ramenih odpravijo kar bosih nog.

Il Cinema Ritrovato je še do nedavnega veljal za cinefilski raj predvsem v smislu odkrivanja filmskih raritet in prevladujoče 35-milimetrske projekcije. A filmski trak danes tudi na tem festivalu vse bolj izpodrivajo digitalni nosilci, kar ni nepovezano s tem, da je Bologna je v zadnjem desetletju postala strokovno cenjen, svetovno prepoznaven in finančno donosen epicenter filmskega restavriranja. Polje filma se že vse od svojega začetka ves čas preobraža. Umetnost avdiovizualnega pripovedovanja z vsako tehnološko inovacijo – zvok, barve, formati slike, prenosna kamera, televizija, digitalne podobe, UI – doživi novo metamorfozo. Nove tehnologije in z njimi nove možnosti ustvarjanja, ohranjanja, distribucije in prikazovanja filmov pod vprašaj postavljajo uveljavljene koncepte filmskega jezika, strukture, avtorstva in načinov gledanja, ki so bili vzpostavljeni v prvem stoletju filmske zgodovine.

In v središču vseh teh sprememb je tudi Il Cinema Ritrovato. Na to dober teden trajajočo filmsko manifestacijo pravzaprav lahko pogledamo tudi kot na zanimiv laboratorij, znotraj katerega je mogoče opazovati, kako se (je) odvija(la) in spreminja(la) filmska zgodovina, na kakšen način se prepletajo analogne in digitalne tehnologije in kako se je oblikoval oziroma se še vedno oblikuje naš pogled. Lani so v Bologni, po 10 letih obnovitvenih del, ponovno odprli kino Modernissimo, fascinantno podzemno kino palačo, ki spominja na tiste iz zlatih 20. in 30. let prejšnjega stoletja, opremljeno z vso – tako klasično kot najsodobnejšo – filmsko in avdio tehnologijo. V Modernissimu se tako na najlepši možen način združita analogno in digitalno, za najboljšo izkušnjo obeh možnih svetov. V Modernissimu so letos zavrteli novo restavrirano različico Vidorjevega Dvoboja na soncu (Duel in the Sun, 1946). Pot, solze, prah, kri in intenzivno peklenski sončni zahodi v tem z erotiko nabitem in problematično privlačnem vesternu so na ogromnem platnu obnovljenega kina v vsej veličini Technicolorja dobesedno zasijali.

Il Cinema Ritrovato je tudi prostor, v katerem se skozi predavanja, pogovore, delavnice in podrobne predstavitve restavratorskih projektov izmenjujejo ideje in znanje. Združenje evropskih kinotek (ACE) je v sodelovanju z Mednarodno zvezo filmskih arhivov (FIAF) organiziralo posvet na temo prikazovanja zgodovine filma z naslovom Kako prikazovati filmsko dediščino v spreminjajoči se družbi s podnaslovom Kontekst, odgovornost in angažma: strategije za izbor in prikazovanje kontroverznih filmov ob ohranjanju integritete avdiovizualne dediščine. Namen posveta je bil nasloviti vprašanja o tem, kako se lahko kuratorji in kulturni delavci, ki delajo z arhivskimi filmi, odzovejo na spreminjajoče se kontekste, v katerih predstavljajo svoje filme, in kako lahko s spodbujanjem dialoga pomagajo občinstvom, da se soočijo s kompleksno zgodovino filma. Kot so izpostavili na posvetu, naloga filmskih arhivov in kinotek ni samo v hranjenju in prikazovanju filmske dediščine, ampak tudi v mediaciji med gledalci in filmom, v osmišljanju in kontekstualizaciji časa njihovega nastanka.

V Bologni se nobena projekcija ne odvije brez napovedi. Vsak sklop izjemno obsežnega programa ima svojega ali več kuratorjev, ki za filme pred predstavo naredijo kratek uvod, filmsko delo kontekstualizirajo in gledalca oziroma gledalko seznanijo s pomembnimi podatki za razumevanje pomena njegove ohranitve, pa tudi vrednosti, ki jo ta nosi. Kljub temu se še vedno zgodi, da ljudje, predvsem študenti in študentke, z določenih projekcij kdaj ogorčeno odidejo. Letos se je to zgodilo na projekciji filma Nekje onkraj ljubezni (Delitto D'Amore, 1974) italijanskega režiserja Luigija Comencinija – na festivalu je bila na ogled njegova retrospektiva Najprej življenje! Izjemna melodrama o prepovedani, a burni ljubezni med dvema mladima pripadnikoma delavskega razreda, ujeta v sivo-rjave odtenke industrijske periferije 60. let 20. stoletja, v prostor in čas, ki ženskam niti najmanj ni bil naklonjen, za današnjega gledalca vsekakor lahko deluje preveč surovo.

Zagotovo pa nihče ni predčasno, kaj šele ogorčeno, odšel z nobene projekcije v retrospektivi »Feministka, akrobatka in ljubimka«, posvečeni eni največjih igralk vseh časov, Katharine Hepburn. Hepburn je, ne glede na dobo, v kateri je ustvarjala – in njena kariera je trajala več kot pol stoletja – vedno predstavljala »trmasto neodvisnost«, kot je igralkin credo opisala filmska teoretičarka Molly Haskel, ki je retrospektivo tudi kurirala. Hepburn je bila »sama svoje protestno gibanje; vsaka njena gesta je bila potrditev ženske neodvisnosti in ženskih pravic,« še zapiše Haskel. Igralko, ki je v svoji dolgi in bogati karieri tudi zaradi svoje neomajne politike doživela številne vzpone in padce, morda šele danes lahko zares cenimo. Eden zanimivejših filmov retrospektive je bila komedija Desk Set (1957, Walter Lang), katere zgodba se dogaja v medijskem podjetju, ki ima tudi svojo referenčno knjižnico. Tam imajo zaposleno ekipo raziskovalk (na čelu katere je Hepburn), ki preverja informacije in išče najrazličnejše podatke, ki jih ljudje potrebujejo – od števila prebivalcev določenega mesta do imen Božičkovih jelenov. V zgodbo nato vstopi Richard (Spencer Tracy), inženir in »strokovnjak za učinkovitost«, ki naj bi v podjetju namestil »pametni računalnik« EMERAC. Ta naj bi delo raziskovalne ekipe opravljal bolje, hitreje in predvsem ceneje. Poleg tega, da gre v osnovi za film, ki – podobno kot že Adamovo rebro (Adam's Rib, 1949, George Cukor), v katerem prav tako nastopita Hepburn in Tracy – obravnava enakopravnost med spoloma, gre tudi za enega prvih filmov, ki naslavljajo strah pred umetno inteligenco – strah, s katerim se danes lahko poistovetimo bolj kot kadarkoli prej.

Umetna inteligenca pa v Bologni ni bila omejena samo na zgodbe na platnu, ampak je vse bolj prezentna tudi pri delu restavratorjev in restavratork. Na festivalu smo si lahko ogledali sveže restavrirano verzijo filma Bulvar somraka (Sunset Boulevard, 1950, Billy Wilder) pri kateri so se še posebej osredotočili na zvok in dialoge. S pomočjo umetne inteligence MAL, ki jo je za svoj film o Beatlih (The Beatles: Get Back, 2021) skupaj s številnimi strokovnjaki za zvok razvil Peter Jackson, so restavratorke iz mono avdio posnetka Wilderjeve mojstrovine lahko ločile dialog, glasbo in zvočne efekte, in nato vsakega posebej očistile, tako da je dialog postal res jasen, glasovi igralcev pa bogati in dinamični, kar še dodatno pripomore k učinku filma na gledalstvo.

Sodobne tehnologije omogočajo vedno nove, hitrejše in učinkovitejše restavratorske prakse in procese, ki nam filme lahko prikažejo v novi luči, hkrati pa njihova uporaba vzbuja tudi mnoge dileme in prinaša številna vprašanja. Na primer: Kako nove tehnologije spreminjajo film in načine, na katere gledamo filme? Komu in na kakšen način, predvsem pa katere filme prikazovati? Kako nagovarjati nova občinstva? Kje in na kakšen način naj se izbira in oblikuje filmska vednost? Katere podobe želimo ohraniti? Pravo vrednost filmov kot kulturnih artefaktov namreč pridobimo tako, da jih gledamo, se zavedamo njihove vrednosti in jih ohranjamo v spominu. Hkrati pa nič ni in ne more biti relevantno za vedno. Ali z besedami Andrewa Sarrisa iz knjige The American Cinema: »Poteba po novi filmski zgodovini je samoumevna. Čas neustavljivo koraka naprej, prihajajo novi filmi in stari filmi potrebujejo novo perspektivo.«

Festivalske dileme: Bližnja srečanja s filmom

Fipresci na CineFest Miškolc